Studijska oprema obsega kategorije:

• Procesorji - simulatorji prostora (reverb - spring, room, plate, hall), frekvenčni izenačevalniki (EQ grafični, parametrični), efekti (chorus, flanger, phaser, delay…), dinamični procesorji (kompresor, limiter, ekspander, noise gate)…,
• snemalniki - večstezni, z vgrajenimi mikrofoni ali brez,
• studijski monitorji - zvočniki v ohišju, posebej zasnovani za profesionalne rabo v glasbeni produkciji,
• avdio vmesniki – naprave, kot so zvočne kartice in drugi zvočni vmesniki, ki omogočajo priklop enega ali več mikrofonov ali glasbenih inštrumentov za eno ali večstezno snemanje v programsko opremo osebnega računalnika,
• MIDI oprema - razni krmilniki, klaviature, bobnarski padi in preklopniki, ki omogočajo prenos MIDI protokolov na katere se odziva MIDI kompatibilna studijska oprema, ki jo želimo krmiliti,
• slušalke in pribor,  
• predojačevalci - naprave, ki pripravijo signal mikrofona ali inštrumenta za obdelavo z drugo studijsko opremo, v bistvu ojačijo signal mikrofona ali inštrumenta na linijski nivo,
• stojala in pribor za studio ter preostala studijska oprema, ki se uporabljajo pri delu v glasbeni produkciji.

Do poznih sedemdesetih let je bilo glasbo mogoče snemati bodisi na nizkokakovostne magnetofone ali na velike, drage večstezne kolutne magnetofonske snemalnike. Zaradi svoje visoke cene in zahtevnega rokovanja je bila studijska oprema, kot so večstezni kolutni magnetofonski snemalniki praktično dosegljivi samo profesionalnim studiem in premožnejšim izvajalcem. Leta 1979 je Tascam izumil Portastudio, majhen štiristezni snemalnik, namenjen običajnim potrošnikom. S tem novim izdelkom so postali dostopni majhni večnamenski magnetofoni običajnim uporabnikom, njihova popularnost in razširjenost pa je v osemdesetih letih samo še naraščala. V devetdesetih letih so analogne večstezne snemalnike izpodrinili digitalni snemalniki in računalniške digitalne avdio delovne postaje (Digital Audi Wokstation ali DAW). Te nove naprave so bile zasnovane za pretvorbo zvočnih posnetkov v digitalne datoteke in snemanje teh digitalnih datotek na različne medije, kot so magnetni trak (npr. ADAT), trdi disk, kompaktni disk ali flash ROM.

Način, na kakršen prostor zveni ali odmeva, lahko močno spremeni načinu snemanja, obdelave in mešanja glasbenih posnetkov. Neobdelani prostori imajo neenakomeren frekvenčni odziv, kar pomeni, da vse kritične odločitve o obdelavi in mešanju temeljijo na zvoku, ki je že "obarvan", saj tonski tehniki ne morejo natančno slišati, kaj se predvaja. Akustične plošče in pasti za bas frekvence lahko izboljšajo zvok v prostoru.

Pandemija in z njo povezane blokade so v letu 2020 povzročile dramatično povečanje števila ljudi, ki delajo od doma; strokovnjaki pričakujejo, da bo to na področju snemanja zvoka ostala stalna praksa, tudi ko bo ta pandemija končana.

Tako pridemo na področje domačega snemanja (home recording). Domače snemanje je praksa snemanja zvoka v zasebnem domu namesto v profesionalnem snemalnem studiu. Studio, postavljen za domače snemanje, se imenuje domači studio ali projektni studio. Domače snemanje masovno izvajajo voditelji, pripovedovalci, pevci, glasbeniki, voditelji podcastov in ustvarjalci dokumentarcev na različnih ravneh uspešnosti. Cene profesionalne studijske opreme se s tehnološkim napredkom v 21. stoletju neprenehoma znižujejo, informacije o snemalnih tehnikah pa so postale vsakomur dostopne na spletu. Ti trendi so povzročili večjo priljubljenost domačega snemanja in generalni premik snemalne industrije k snemanju v domačem studiu.

Vpliv na profesionalne snemalne studie

Porast studijske opreme, dostopne in primerne za domače studie, je v zadnjih dveh desetletjih močno prizadela profesionalne snemalne studie. Napredek takšne tehnologije skupaj z zelo omejenimi proračuni prihajajočih in celo uveljavljenih izvajalcev, je mnoge komercialne studie spravil ob posel. Številni poklicni avdio inženirji so se iz teh komercialnih studiev preselili v svoje domove, da bi lahko svojim strankam nudili usluge z znatno znižanimi stroški. Izvajalci so si začeli opremljati svoje domače studie za samostojno snemanje in produkcijo lastnega materiala, ne da bi se morali ukvarjati z visokimi proračuni in dragim zakupom studijskega časa. Pomanjkanje prodaje glasbenih albumov v zadnjih letih in večje založbe, ki so znižale proračune za financiranje svojih umetnikov in producentov za snemanje v teh vrhunskih studiih, so prav tako povzročile veliko škodo. Nekateri znani glasbeni studii so bili zaradi teh okoliščin prisiljeni dokončno zapreti vrata. Na seznamu teh studiev so npr. The Hit Factory in Sony Music Studios iz New Yorka ter Olympic Studios in Angel Studios iz Londona.

Čeprav lahko ti komercialni studii ustvarijo visokokvalitetne posnetke za izvajalce, ki v njih snemajo, lahko številna snemalna programska oprema, ki se uporablja v domačih studiih, posnema tisto, kar zmorejo mešalne konzole in večstezni magnetofoni. Skupni trg računalniške glasbene opreme se je od preloma tisočletja v manj kot desetih letih več kot potrojil in medtem ko se je prodaja albumov v zadnjem desetletju znatno zmanjšala, kar je snemalne studie prisililo k znižanju stroškov, se je znatno povečala tudi prodaja računalniške glasbene programske opreme in druge tehnologije, povezane z glasbo. Na nek način se je sklenil celoten krog, vrnili smo se k malemu podjetništvu. Na podoben način, kot se danes ljudje poslužujejo domačega snemanja, se je tudi posel večine profesionalnih snemalnih studiev na neki točki v preteklosti začel s tem, da so glasbeni entuziasti postavili majhen improviziran studio za zabavo ali snemanje svojih projektov, pogosto kar v domači spalnici ali garaži.