Kitare

Kitare in sorodna brenkala so instrumenti na katerih so nameščene strune, ki so lahko kovinske ali najlonske, lahko pa so izdelane tudi iz naravnih živalskih črev. Kitare imajo običajno nameščenih 6 strun. Zvok se izvablja s pomočjo trzanja s prsti, naprstniki ali trzalico. Nihanje zaigranih strun se prenaša na resonančni trup, kjer se akustično ojača ali pa se preko magnetnih, mikrofonskih ali piezo odjemnikov spremeni v električni signal, ki se v ojačevalniku ojača in reproducira preko zvočnikov v obliki običajnega, vendar precej glasnejšega zvoka.

Osnovne skupine kitar so:

• akustične kitare (uporabljajo kovinske strune),
• električne kitare (uporabljajo kovinske strune),
• klasične kitare (uporabljajo najlonske strune ali pa strune izdelane iz živalskih črev).

Akustične kitare se nadalje delijo na akustične kitare in elektrificirane akustične kitare. Slednje imajo vgrajen odjemni sistem i zvoka in običajno tudi predojačevalec, kjer se nahaja kontrola glasnosti in barve tona, v zadnjem času pa imajo tudi večinoma že vgrajen elektronski uglaševalec. Akustične kitare se uporabljajo v vseh zvrsteh sodobne glasbe, večinoma v vlogi spremljevalnih, neredko pa tudi v vlogi solističnih inštrumentov.

Pri izbiri prve kitare za začetnike velja za akustične kitare omeniti, da imajo sorazmerno ozek in udoben vrat za igranje z nizko nastavljenimi strunami, kar olajša vadbo v prvi fazi učenja. Sicer so kovinske strune precej ostre in na začetku zaradi neutrjenih blazinic prsti precej trpijo in je treba čas vadbe temu ustrezno prilagoditi in ne pretiravati. Ko se blazinice prstov utrdijo, pa ti problemi samodejno odpadejo.

Električne kitare se delijo na kitare s polnim trupom (solid-body), na katerega je nameščen vsaj eden ali več magnetnih odjemnikov, na elektroakustične (tudi hollowbody, jazz ali oberkrain) kitare, ki imajo velik votel trup podobno kot akustične kitare, nameščen pa imajo vsaj eden ali več magnetnih odjemnikov in na polakustične s tanjšim votlim trupom (semy-hollowbody) , ki je lahko votel v celoti ali pa ima po sredini poln blok, votla pa sta zgornji in spodnji del trupa, na katerega sta običajno nameščena dva magnetna odjemnika. Električne kitare so doživele največji razmah z začetki rock'n'rolla konec 50. let prejšnjega stoletja in od takrat naprej veljajo za praktično nepogrešljiv inštrument v vseh zvrsteh popularne glasbe.

Če ste že kot začetnik vnet pristaš katerega od rockerskih stilov, bo električna kitara pravšnja za začetek. Na voljo so celo manjše električne kitare 3/4 velikosti za najmlajše nadobudneže.

Klasične kitare se večinoma uporabljajo v klasični glasbi, so pa zelo razširjene tudi v popularni glasbi, še posebej v latinsko ameriški. Delijo se na običajne ne-elektrificirane in elektrificirane. Elektrificirane klasične kitare imajo lahko tudi nekatere posebnosti, ki drugače niso v rabi pri običajnih klasičnih kitarah, na primer izrez na spodnjem delu trupa za lažje igranje v višjem registru, tanjši trup od običajnega, poln trup (solid-body) ali pa so celo brez trupa (t. i. silent klasične kitare). Posebna veja klasičnih kitar so flamenko kitare, ki izhajajo iz zasnove moderne klasične kitare, vendar obstajajo določene razlike v uporabljenih materialih, konstrukciji in zvoku. Uporabljajo se za izvajanje tradicionalne španske flamenko glasbe. Razen 4/4 (celinskih), so klasične kitare vedno na voljo tudi v manjših velikostih (1/4, 1/2, 3/4, 7/8) tako da tudi najmlajši niso nikoli prikrajšani za sebi primerno kitaro.

Klasične kitare so pri začetnikih z najlonskimi strunami precej bolj prijazne do neutrjenih prstov, kot so akustične kitare s kovinskimi in je na začetku manj "olupljenih" blazinic. Vseeno se tudi na klasični kitari prsti sčasoma utrdijo. Pri klasični kitari je potrebno vzeti v zakup precej širši vrat z ravno ubiralko, ki je za začetnike bolj zahteven in je malce težje prijemanje akordov. Če prebrodite začetne težave, pa se bo roka prilagodila ubiralki in igranje ne bo več povzročalo težav.

Posebna skupina so bas kitare, ki imajo samo štiri strune (izjemoma tudi več), uglašene oktavo nižje kot običajne kitare. Delijo se na akustične bas kitare in električne bas kitare. Akustične bas kitare so praviloma tudi elektrificirane, saj je glede na omejeno velikost trupa, zvok neozvočene akustične bas kitare prešibek, da bi lahko po glasnosti pariral glasnejšim akustičnim instrumentom, kot so klavir, harmonika ali pa pihala in trobila. Skala (dolžina strun) je pri bas kitari precej daljša kot pri običajni kitari, ker bi bila pri krajši skali in tako nizki uglasitvi napetost v strunah enostavno prenizka in bi prihajalo do odstopanja v glasnosti in uglasitvi nekaterih zaigranih tonov. Zanimivost pri bas kitarah je izvedba ubiralke: običajne bas kitare imajo na ubiralki nameščene prečke, obstaja pa tudi izvedba brez prečk, to so t. i. »fretless« bas kitare. Omogočajo podobno tehniko igranja kot pri kontrabasu, čeprav so mnogi basisti na njih kasneje izoblikovali povsem svojevrsten zvok.

Električne bas kitare se delijo na bas kitare s polnim trupom (solid-bodi) in na bas kitare z votlim trupom (hollowbody), ki pa so večinoma po izvedbi še najbolj sorodne polakustičnim (semi-hollowbody) kitaram. Oboje imajo na trupu nameščen vsaj eden ali več magnetnih odjemnikov. Z iznajdbo električne bas kitare, je ta inštrument praktično preko noči v večini zvrsti sodobne popularne glasbe zamenjal dotedanjo vlogo kontrabasa.

Pod ostala brenkala lahko omenimo še tradicionalna, kot so npr. banjo, mandoline in tamburice.

V naši ponudbi boste našli kompletno ponudbo kitar od takšnih, ki so najprimernejše za začetnike, do profesionalnih inštrumentov najbolj zvenečih svetovnih znamk. V tej kategoriji se nahaja tudi vsa oprema in pribor za kitare kot so npr. kitarski in bas ojačevalci, strune, efekti, torbe in kovčki ter ostali pribor: stojala, pasovi, uglaševalci, čistila, trzalice,  naprstniki, kapodastri, magneti oz. odjemniki (pickupi) in rezervni deli.